Risanje s svetlobo

Sonce nas je v soboto zvabilo ven. Kakšne velike dileme nismo imeli. Na sneg! Po krajšem dogovarjanju je padla odločitev za Tamar. Verjetno zadnjič to zimo. V Planici namreč že mrzlično pripravljajo velikanko za svetovno prvenstvo konec meseca, pa ni prav lušt takrat tam okoli hoditi.

Planiška velikanka zaenkrat še kaže idilično podobo. Kako bo med in predvsem po prireditvi pa vam pokažem kdaj drugič. Pa nazaj k sobotnemu dnevu.

Vedeli smo, da bo pot v Tamar prava romarska pot, in res je bila. Vse polno je bilo sprehajalcev in sankačev na cesti. Na tekaški stezi, pa je sodeč po številu tekačev pred kočo, bilo kot v prometnih konicah na naših cestah. Pa začuda ni bilo kakšnih tečnežev, verjetno je svoje naredilo sonce.

Sicer pa okoliške gore nudijo še popolnoma zimske razmere. Vse je zalito s snegom, so se pa kar nekajkrat sprožili plazovi. Kako je v takih razmerah s turno smuko izpod Jalovca, bodo povedali mojstri.

Hja, Minka je že prava pohodnica in prehodi že kar lep kos poti. Seveda brez sank ne gre, da se spočije in med potjo poje banano ali kak piškot. Če je utrujenost prehuda pa za nekaj minut tudi zadrema na toplem sončku.

Če je z nami še kakšen od babičinih pesjanov, je veselje še toliko večje. Tokrat je bila Missy in vragolijam ni bilo konca.

Čeprav malo utrujena, pa je videti zadovoljstvo, da je zunaj, na soncu in svežem zraku. Neprecenljivo!

Ja, takšne sobote te napolnijo z energijo za cel teden.

Imamo norice oz. vodene koze, tako da smo kljub lepi nedelji ostali doma in sonček gledali skozi okno. Proti večeru pa smo se lotili ustvarjanja. Prstne barve so nekaj najbolj krasnega.

Najprej je treba pazljivo izbrat barvo, nato prstek previdno pomočiš vanjo.

Potem pa s prstom čimbolj na široko po papirju sem in tja.

Drugi prsti samo čakajo na priložnost, da se sprehodijo po listu.

Na začetku pisane barve, se vse bolj spreminjajo v eno, abstrakcija v svojem najboljšem pomenu.

Umetnina v vsem svojem sijaju in avtorica s pikicami po obrazu (in povsod drugod).

Ko je zmanjkalo barv, pa smo najprej temeljito očistili ustvarjalko, potem pa še mizico in stol. K sreči so te barve pralne in se zlahka očistijo tudi kasneje, ker je prav neverjetno kam vse otroci dosežejo takrat, ko ni treba

Če ni drugega, grem pa v Zelence pogledat. Za fotografsko dušo privezat je čisto ok. Pa še do kosila sem nazaj. Tokrat samo dve, barvni.

Veste, da voda v Zelencih nikoli ne zamrzne?

No, take čisto majhne. Niti dojenčki še niso. Sem moral uporabiti makro predlečo.

Mimogrede sem ugotovil še, da je senzor zamazan in potrebnega je bilo kar nekaj truda v Photoshopu, da se ne vidi.

Drugače je pa pri nas zimsko spanje kar se tiče fotkanja. Se bo treba zbudit. Čimprej.

Tale naša punca  pa raste in raste. Zdaj je že prava navihanka. Igrače so prav povsod in le z veliko prigovarjanja se spet znajdejo vsaj približno tam, kjer naj bi bile.

Ponavadi so tile klici namenjeni sestrični Petji, ki za Minko pravi mali bog. Kaj pa ji pripoveduje, zaenkrat ve le ona.

Ker pa je tale januar v dolinah prav neprijazen, oči za svoj motiv uporablja predvsem Minko. Najprej nekaj radovednosti in pačenja,…

…potem pride na vrsto poziranje.

Ko pa se naveliča, to jasno pokaže in fotografiranja je konec. Seveda pa vse fotografije natančno pregleda že na zaslončku fotoaparata.

P.S. Sem pravkar opazil, da letos še nisem objavil barvne fotografije