Tagged: Izlet

Bruselj in Brugge

Novembrski izlet v Bruselj in Brugge. Priložnost za pohajkovanje po mestu, okušanje belgijskega piva, čokolade, vafljev in še česa.

Bruselj je velemesto, multikulturno mesto, kjer je še najmanj Belgijcev. So pa vsi ostali. Priseljenci iz nekdanjih kolonij in evrokrati. Center mesta je priročno majhen za vikend turista in ni potrebno uporabljati javnega prometa. Čez vikend oživijo razne tržnice, kjer pa ravno ne marajo fotografov. Dokler sem fotografiral razstavljene predmete je še šlo, ko pa so prodajalci začutili, da bi lahko bili na fotografiji, je bilo pa vpitje. Sem odnehal. Ne znam francosko 😉 Prav hudo me mesto ni navdušilo. Na glavnem trgu gneča, ker so že pripravljali vse za veseli december. Če ga tako imenujejo tam. Na Tašino priporočilo sva  pri Maročanih poskusila malinovo pito z beljakovim prelivom. Odlična, priporočam naprej.

Iz Bruslja v Brugge vozi vlak vsake pol ure. Sedem dni na teden. Vožnja traja dobro uro. Brugge je v flamskem delu države. Govorijo nizozemsko. Se mi zdi, da je vse bolj čisto kot na jugu. Brugge je prijetno mesto. Eno od mest, ki jih imenujejo tudi severne Benetke. Tukaj sva srečala več Belgijcev. Morda, ker je bila nedelja in so prišli vsi na popoldanski sprehod. Je bil pa že božični sejem na glavnem trgu. Drsanje, kuhano vino, vaflji, stojnice s kramo in vse kar paše zraven. Vreme je bilo tisti dan tipično za obale severnega Atlantika. Dvakrat se je iz dežja spremenilo v popolnoma brezoblačno in nazaj. Na vsakem koraku ponujajo školjke in pomfri. Sva preskočila.

Belgijska piva so Odlična. Obisk trgovine Pivoljub v Ljubljani bo kmalu obvezen.

Fotografije tokrat v filmčku. Z glasbo. Vam je všeč?

Zadnja Trenta in Zapotoški slap

Ko smo parkirali avto nedaleč od izvira Soče, se je pred nami odprl pogled na Bavški Grintavec. Nekoč, davno sem bil tam gori. Žal premlad, tura je bila najbrž prezahtevna in planinarjenje se mi je za dolgo uprlo. Ded, v svojih časih kar poznan alpinist, je žal od vnukov pričakoval preveč. No, ampak to je neka druga zgodba…

Tokrat smo jo mahnili po Zadnji Trenti proti Zapotoškemu slapu. Sprehod za tavelike, pravi pohod za Minko. Na presenečenje vseh se je držala več kot odlično. Malce spodbude tu in tam, pa je šlo tja in nazaj.

Iskali smo gozdnega škrat, pa smo našli samo lepe rož’ce na robu gozda, pa kamnite možice, ki jih mogoče postavil gozdni škrat. Mogoče nas pa opazuje izza kakšne smreke?

Pa se nam ni in ni pokazal. Našli smo mravljišče in mravljicam zapeli pesmico. Na koncu doline pa slap.

Vode je bilo kar precej, tako da je bilo potrebno kar nekaj iznajdljivosti v labirintu skal, ki štrlijo iz vode, da so čevlji ostali suhi. Mami in babi sta se kar sezuli. Voda je bila mrzla, sonce pa na srečo toplo.

Na povratku se nas je že lotevala prijetna utrujenost, Minka je že lobirala za “štuporamo”, ampak je misel na ribe ob Soči in sladoled zadržala pretirano utrujenost.

Enkrat drugič bomo šli pa še naprej do planine Zapotok. V mojem daljnem spominu s ponesrečene ture z začetka zgodbe, je baje lepa. Čas je, da gremo pogledat.