Tagged: potovanje

Zurich jeseni

Po dobrem letu in pol sem bil spet v Zurichu. Tokrat jeseni. No, vse skupaj se že pripravlja na zimo, celo snega je bilo za vzorec v okolici mesta. Če koga zanima, si tukaj lahko pogleda lanske poletne dogodivščine.

O Zurichu je bolj ali manj vse znano, zato naj govorijo slike.

Reka Limmat

Še to, vse fotke so narejene z objektivom Carl Zeiss Vario Sonnar 16-80 3.5-4.5, ki sem ga imel na testu. Poročilo o tem še pride.

Pa še kakšno nadaljevanje pride. V Luzernu je bilo lepo vreme, pa sobotna tržnica. 😉

Street fotografija

Vedno bolj me zanima ta zvrst fotografije. Na mojih službenih potepanjih me zadnje čase vedno pogosteje spremlja tudi fotoaparat. Če je le priložnost se popoldan odpravim v mestno središče in poskušam ujeti tamkajšnji utrip.

Beograd, Kneza Mihaila

Beograd, Kneza Mihaila

Sarajevo, Baščaršija

Sarajevo, Baščaršija

Ljubljana, Cankarjevo nabrežje

Ljubljana, Cankarjevo nabrežje

Zrenjanin, Kralja Aleksandra

Zrenjanin, Kralja Aleksandra

Saj vem, da to še ni čist ta prava street fotografija, je pa začetek, ane. 🙂

Mak na poljih Vojvodine

Končno sem na službeni poti uspel posneti kakšno fotografijo. Ker sem bil že večkrat v Vojvodini, sem vedel, da bo v tem času na žitnih poljih polno maka. Kljub napornemu dnevu, sem si zjutraj navil budilko in vstal ob pol šestih. Najprej sem ugotovil, da sonce v Vojvodini vzhaja prej kot pri nas, tako da je bila svetloba že kar močna.

Odpeljal sem se iz Zrenjanina in skušal kar najhitreje najti polje na katerem bodo tudi makovi cvetovi. Po krajšem kolovratenju po stranskih poteh med polji, se mi je nasmehnila sreča. In tukaj je nekaj fotografij, ki so nastale tisto jutro.

Žal je jutro hitro minilo in spet se je bilo potrebno posvetiti službenim obveznostim. Je pa Vojvodina, čeprav ravna, zelo slikovita in fotoaparat me bo spremljal na vseh prihodnjih poteh, pa tudi na kak foto izlet bom šel tja. Pa blizu je Beograd…

Za konec pa še utrinek Zrenjanina tik pred popoldansko nevihto.

San Pellegrino

Po nekaj letih pavze sem letos spet odšel na enotedensko smučanje v tujino. Letos je bil cilj Passo San Pellegrino v Dolomitih. V dnevih pred odhodom smo zaskrbljeno pogledovali v nebo in preverjali vremensko napoved, saj je bilo pri nas vreme čista katastrofa.

Ko smo pozno popoldne prišli na cilj, prva dobra novica: prejšnji dan je zapadlo pol metra snega. Obraze pa nam je razjasnil še pregled vremenske napovedi, ki je obetal sončno vreme. No, da skrajšam. V sedmih dneh smo imeli cca 4 ure oblačnega vremena. Čisto navaden kič 🙂

Dnevi so minevali enolično, že dolgočasno. Vstajanje ob pol osmih, na smučišče ob devetih in smučanje vsaj do pol treh popoldan. Potem pa kakšen pirček, dva. Pa pozno kosilo oz. zgodnja večerja. Se pa ne bi naveličal še lep čas.


Grapa in cornetto. Šnopček v kornetu, znotraj obloženem s čokolado. Na dvatisočdvesto paše.

Popoldne, ko se smučišča zaprejo, pa je takole idilično.

Tole žal ni bilo naše domovanje (ni bilo pa prav daleč stran). Taka scena me vedno spomni na tisti stari komad od Wham!, Last Christmas.

Ker je bila polna luna, sem se šel igrat z dolgimi osvetlitvenimi časi.

f/8, 8s
f/7,1, 25s

Domov sem moral en večer prej (in zamudil zaključni žur). Zakaj, o tem pa v naslednjem prispevku.