Tagged: potovanje 2010

Potepanje po ZDA – iz Bostona na Atlantik

Boston je izhodišče za oglede kitov. Zunaj na Atlantiku, kakih 40km od obale, je področje imenovano Stellwagen Bank. Podmorski plato, kjer je morje globoko 30 do 40m, je bogato s hranilnimi snovmi. S tem pa idealno poletno domovanje kitov.

Kiti se tukaj celo poletje intenzivno prehranjujejo, da bi pozimi odplavali proti Karibom, kjer za prehranjevanje ne bo časa. Tam imajo shujševalno kuro ob parjenju 😀

Na ogled nas je odpeljal katamaran, približno tako velik kot Prince of Venice, ki vozi v Benetke. Po enourni vožnji smo prispeli na območje ogleda. Zoologinja, ki je bila z nami nam je povedala, da so najpogostejši kiti na območju grbavci. Mogoče pa je videti še pritlikave in brazdaste kite.

Nekaj časa smo opazovali kite daleč na obzorju, potem pa sta se dva povsem približala ladji. Bila sta grbavca. Kiti grbavci so težki do 37 ton in v dolžino merijo v povprečju 15m. Res veličastne živali. Nekaj časa sta radovedno plavala ob ladji, se za kratko potopila in spet prišla nazaj. Kmalu sta se nas naveličala in se oddaljila. Seveda pa sta nam ponudila veličastno priložnost za fotografiranje.

Grbavci so sicer ogrožena vrsta, lov nanje pa je prepovedan. Zoologi jih prepoznavajo po repnih plavutih, katerih vzorec in obarvanost je pri vsaki živali drugačna. Podobno kot naš prstni odtis.

Kiti grbavci so znani po petju. Njihove simfonije so dolge tudi do pol ure. Čemu točno pa so te pesmi namenjene, pa nam še ni uspelo ugotoviti.

Koliko smo bili z našo ladjo nevarni tem živalim? Po besedah zoologinje prav nič. Kiti namreč izredno dobro slišijo in jih ni mogoče presenetiti. Tudi, če bi ugasnili motorje, bi zaznali pljuskanje valov ob ladijski trup. Vsaj tako pravi zoologinja.

In potem smo šli še v akvarij. Poleg rib je v bostonskem akvariju še osemdeset majhnih pingvinov.

Glavna znamenitost pa je valjast tank, globok 7m in širok 12m. V njem je prikazano življenje na karibskem koralnem grebenu. Po steklenem obodu je speljana spiralna pot vse od vrha do dna (seveda po zunanji strani 😉 ). Tako si je moč ogledati življenje na različnih globinah.

Tale zadnja dva dneva sta bila v dobršni meri namenjena tudi Minki, ki je pokazala veliko zanimanje tako na ogledu kitov, kot v akvariju. Bolj ležerno preživljanje dni pa se je prileglo tudi nama s Ksenjo, saj smo vsi skupaj preživeli intenzivna a prelepa dva tedna.

In ostal nam je le še polet domov.

Potepanje po ZDA – Boston kar tako

panorama Bostona

Boston se mi zdi prijeten za življenje. Ni tako natrpan kot New York, seveda tudi življenja ni toliko. Mesto je precej zeleno, parki so vsepovsod. Največji je Boston Common, kjer smo preživeli nekaj uric. Nekaj nebotičnikov sicer je, pa niso tako visoki kot v NY in ni tistega občutka betonske džungle.

Kar precejšen del mesta sestavljajo t.i. “red brick houses”, hiše s fasado iz rdeče opeke. Vse skupaj deluje precej angleško. Morda pa prav zato s skoraj vsake hiše visi ameriška zastava. Da ne bi kdo mislil, da je v Angliji. V mestu, je vsaj med našim obiskom, je bilo precej podobno kot v Evropi. Delavnik se prične med osmo in deveto, večina pa končuje med peto in šesto. Torej precej manj napeto kot v NY.

Ker se je mesto razširilo preko reke James in se združilo z Jamestownom, je preko reke precej mostov. Najnovejši je Zakim Bridge. Zakaj takšno ime, nisem odkril.

Preko reke je še eno, nekoč samostojno mesto, danes pa del širšega Bostona. Cambridge. Tu sta znani univerzi Harvard in MIT (Massachusetts Institute of Technology). Harvard ima dolgo tradicijo in velja za najprestižnejšo univerzo v ZDA. Začetki segajo v leto 1636.

Harvard Yard, najstarejši del kampusa
Memorial Church v Harvardu
Widener Library, knjižnica s tremi milijoni knjig in 92 km knjižnih polic

Boston je tudi sicer poznan kot študentsko mesto, saj so poleg zgornjih tukaj še Boston University, University of Massachusetts, Berklee College of Music in cela kopica manjših univerz in kolidžev.

smeti na ulici
ulična umetnost

Potepanje po ZDA – po poteh revolucionarjev v Bostonu

ulice starega Bostona

Vse se je začelo v Bostonu. Leta 1770 so meščani s sneženimi kepami napadli angleške vojake, ti pa so odgovorili s streljanjem. Čez šest let, leta 1776, so bile ustanovljene Združene države Amerike. Vmes je bilo v Bostonu in drugod seveda še kar nekaj spopadov in izkazov nezadovoljstva. Eden bolj znanih je Bostonska čajanka leta 1773, ko so domačini iz angleške ladje v morje zmetali tovor čaja.

Old State House

V spomin na to obdobje je po Bostonu speljana spominska pešpot, imenovana Freedom Trail. Ker so zgodovinske stavbe že močno pomešane med moderni Boston, je pot seveda označena. Pa ne z običajnimi tablami in smerokazi. Večina pločnikov je tlakovana z opečnatimi tlakovci. Pot po pločniku pa označuje črta enakih tlakovcev, ki so le položeni pravokotno na ostale. Nevsiljivo, pa vendar jasno za tistega, ki poti sledi.

kokarde

Pot vodi mimo gostilne, kjer so se zbirali uporniki, spominskih plošč, ki označujejo pomembnejše kraje. Ohranjena je tudi cerkev (Old North Church), s katere je župnik signaliziral upornikom, da se jim bliža angleška vojska.

Old North Church

Ob poti je še slikovito pokopališče iz 18.stoletja. Zanimive so reliefne slike na kamnih. V večini so na njih angeli ali smrtne glave. Pot pa se zaključi na prizorišču prelomne bitke, Bunker Hillu. Na njem je seveda pomnik, visok obelisk.

detajl s pokopališča
Bunker Hill Monument

Bunkerhill formalno ni več v Bostonu, temveč  v Charlestownu, preko reke Charles. Na tej strani reke pa je tudi bivše vojaško pristanišče, ki je danes spremenjeno v muzej. V njem je zasidrana najstarejša še aktivna bojna ladja ameriške mornarice. Ladja je trijambornica USS Constitution. Ladja je neprekinjeno v sestavi mornarice od leta 1797, izkazala pa se je  v vojni z Angleži leta 1812. Danes je seveda večinoma privezana v pristanišču in na ogled turistom. Na njej pa mornarji še vedno služijo redno vojsko. Izpluje pa enkrat letno, 4. julija po bostonskem pristanišču. USS Cassin Young pa je spomenik, ladja, ki je sodelovala v Drugi svetovni vojni v bitki pri Okinavi.

USS Constitution

USS Constitution
USS Cassin Young

Potepanje po ZDA – NYC – utrinki z ulice v barvah

rumeni taxi

New York je poln barv. Na cesti prevladuje rumena. Taxiji. V glavnem Fordi. Tisti starejši so Crown Victoria, novejši so napol terenci. Pa seveda rumena ni edina. Bogate barve sijejo z velikanskih reklam, predvsem na Times Squareu. Ta prav zasije šele zvečer. Občutek je, da je ponoči tam celo svetleje kot podnevi.

Times Square

večerni Times Square
na križišču Broadway in 47thE

Manhattan je razdeljen na več sosesk. Najbrž ste že slišali za East in West Village, China Town, Lower East in West Side, Harlem in druge. Soseske so razmejene z ulicami in prav neverjetno je, kako ostre so te meje. Sprehodili smo se tudi skozi East Village in Lower East Side, ki sta še danes nekakšni alter soseski. Včasih pa so tam živeli punkerji. Občutek je, da si nekje daleč stran od tistih tipičnih podob visokih nebotičnikov in finančnikov v dragih oblekah. V resnici so le nekaj ulic stran.

Street Basket v East Villageu
V Lower East Sideu
Lower East Side

East Village

In kako se v New Yorku prehranjevati? Na ulici seveda. Saj so tukaj izumili Hot Dog. Prodajalci so na vsakem vogalu, prav tako ne manjkajo sladoledarji. Vsi pa se borijo z McDonaldsi, Burger Kingi in ostalimi instant ameriškimi korporacijami.

Žal se nam je čas v New Yorku iztekal in za konec še nekaj naključnih utrinkov…

In smo šli proti Bostonu…

Potepanje po ZDA – NYC – utrinki z ulice v ČB

Seveda so ulice New Yorka neskončno dolge. Ni, da bi jih poskušal vse prehoditi. Za hitre premike je podzemska. Pa še tu moraš paziti, da ne sedeš na lokalni vlak. Potem zna vožnja kar trajati in trajati. Ampak, če vsaj ne poizkusiš malo brusiti pet na newyorškem asfaltu, ne vidiš bistva. To pa so ljudje in utrip mesta. Zato ste vabljeni na sprehod po mestu, kar tako brez cilja. (tokrat v črnobeli tehniki).

skoraj črnobela izložba

Pa za oddih pojdimo še na podzemsko. Tudi ta je v New Yorku posebna. Povsod po svetu se posamezne linije med seboj ločijo po barvah. Pogledaš karto, najdeš postajo in barvo linije in greš. V New Yorku seveda ne sme biti tako enostavno. Barve tukaj ne štejejo. Važne so črke in številke. In na progi ene barve so vsaj tri linije. Drugače bi bilo dolgočasno. In če imaš malo manj sreče, se prav počasi odpelješ proti želenemu cilju. Če pa imaš smolo, pa greš po sicer pravi progi, ki se nekje razcepi na drug konec mesta.

Detajl na zidu neke postaje

Ampak poleti je v predorih podzemske vroče in zatohlo. Pojdimo rajši na sonce…

Seveda pa v New Yorku noči ni. Zvečer zažarijo luči in množica neonskih napisov. Ti so seveda zanimivejši v barvah. Ki vam jih pokažem naslednjič 😉