Tagged: švica

Še Luzern in sobotna tržnica

Kratkega izleta je bilo konec v Luzernu, ki velja za najlepše švicarsko mesto. Leži ob jezeru Vierwaldstaettersee, obkrožajo pa ga alpski vršaci. Tukaj je vsako pomlad znamenita veslaška regata.

Mesto je res prijetno, v ozkih ulicah se zlahka “izgubiš” in odkrivaš njegove krite kotičke. Tokrat je bila sobota in obvezna sobotna tržnica.

Bi mogoče kakšno salam’co?

Kakšen kos sira ali testenine?

Hja, če ne drugega pa vsaj kak vitamin? Za oči, da se bodo lahko še naprej pasle na vseh dobrotah 😉

Na koncu je pa potrebno poskrbeti še za praznično vzdušje na domači mizi.

In potem smo šli domov.

Ulično okrasje

Takšno in drugačno iz Švice. Najbolj so navdušeni nad kravami. Zakaj že?

Vsepovsod je videti skulpture in drugo ulično pohištvo (saj se temu tako reče?)

V tem času pa ne gre brez novoletne okrasitve.

Zurich jeseni

Po dobrem letu in pol sem bil spet v Zurichu. Tokrat jeseni. No, vse skupaj se že pripravlja na zimo, celo snega je bilo za vzorec v okolici mesta. Če koga zanima, si tukaj lahko pogleda lanske poletne dogodivščine.

O Zurichu je bolj ali manj vse znano, zato naj govorijo slike.

Reka Limmat

Še to, vse fotke so narejene z objektivom Carl Zeiss Vario Sonnar 16-80 3.5-4.5, ki sem ga imel na testu. Poročilo o tem še pride.

Pa še kakšno nadaljevanje pride. V Luzernu je bilo lepo vreme, pa sobotna tržnica. 😉

Švica V

Luzern, Zurich, Liechtenstein

Zadnji del poti je bil bolj urban. Luzern leži ob jezeru Vierwaldstattersee, ki se razteza preko štirih kantonov. Pokrajina tu je precej gričevnata, na jugu pa se počasi vzpenjajo Alpe. Gozdov je na pretek, v času najinega potepanja, pa je bilo tudi deževno.
Luzern je zrasel na križišču trgovskih poti preko Alp in to se vidi na vsakem koraku. Mesto je bogato, z velikimi srednjeveškimi hišami, pa pri tradicionalni hrani se to najlepše vidi. Če je v alpskem delu tradicionalna jed Roesti (nariban krompir z raznimi dodatki – slanina, jajca, kakšna goba), so tu jedi bolj prefinjene, veliko so se posvečali tudi izgledu.
Toda glavna znamenitost so mostovi. Dva sta še posebej znamenita. Oba sta lesena in pokrita. Tam sta že od srednjega veka, nespremenjena. No ja, Kapellbruecke je leta 1993 zaradi nemarno odvžene cigarete zgorel. Pa so ga vestni Švicarji obnovili tako, da se skoraj ne vidi, da je del mostu star šele 14 let.

Zgoraj Spreuerbruecke, spodaj Kapellbruecke.

Mesto je prijetno, sprehod po ulicah ti vsakič razkrije kaj novega, zato sva si ga izbrala za bazo do konca dopusta. Malo je motil le dež, ki ns je močil vsako popoldne. Nad mestom se pne dvatisočak Mt. Pilatus, na katerega je speljana zobata železnica. Nedaleč stran pa je gora Titlis, pod katero je Engelberg, znan skakalni center.

Zadnji cilj letošnjega popotovanje je bil Zurich. Po vseh doživetjih, ki sva jih do tedaj že imela za seboj, je bil kar malo razočaranje. Mesto je precej uradniško, pa saj je bančna prestolnica. Verjetno pa mu delava krivico, ob kakšni drugi priložnosti bo morda drugače.

Seveda pa mesto ni brez svojih znamenitosti. Ena tistih stvari, ki so obvezne za ogled, so vitraži Marca Chagalla v cerkvi Fraumuenster.
Ker je poletje, sveda ne gre brez kopanja. Vsa jezera v Švici so primerna za kopanje, enako pa velja za reko Lunmat, ki teče skozi Zurich in se izliva v jezero. Spodaj je Frauenbad, kopališče v katerega imajo vstop samo ženske in otroci. V sodobnem čsu so to malo prilagodili in zvečer v bar poleg kopališča spustijo 150 moških. Obratna različica pa je više ob reki.Tole ravno ni znamenitost, morda pa še postane. 🙂
Na jezeru seveda ne manjkajo labodi…
takšni in drugačni. Ima pa spodnji verjetno precej debelo denarnico.

Če je človek v Švici, je skoraj obvezen še ogled Liechtensteina. Državica, ki je carinsko in monetarno vezana na Švico, je dolga 25 km in široka 6 km. Prebivalcev je 34.000, v njej pa zaradi davčnih ugodnosti registriranih kar 75.000 podjetij. Država pa se imenuje po lastnikih, knezih Liechtenstein. Turistov je tu kar veliko, saj na hitro dodaš še eno kljukico ob obiskanih državah.
Tu se je najino potovanje končalo. Kaj naj zapišem za konec? Kakor sva pričakovala kaj naju čaka, tako sva bila tudi dan za dnem presenečena nad kraji, ki sva jih odkrivala. Prepričan sem, da se bova v Švico še vrnila. Dežela je urejena, niti ne predraga, nudi neskončne možnosti aktivnih počitnic. Ljudje so prijazni, vsaj tisti ki delajo v turizmu. Za zaključek naj napišem samo:

Švica, nasvidenje!
Konec.

Švica IV

Bern in Jungfrau region

Vprašanje…Katero je glavno mesto Švice? Ženeva…ne, je najbolj svetovljansko mesto in sedež mnogih mednarodnih organizacij. Zurich..tudi ne. Je “le” bančno središče, največje švicarsko mesto in ima četrto največjo borzo na svetu.
Odgovor… Glavno mesto je Bern. Zakaj? Ker so se leta 1848 po šestindvajsetdnevni državljanski vojni tako dogovorili nemški in francoski Švicarji – da ne bi bil kdo užaljen.

Staro mestno središče je uvrščeno v Unescovo svetovno dediščino. Leži na podobnem polotoku kot naše Novo mesto.

Eden najznamenitejših prebivalcev Berna je bil Albert Einstein, ki naj bi prav tukaj dobil navdih za relativnostno teorijo. Navdih pa naj bi mu dala mestna stolpna ura, Zytglogge (Zeitglockenturm v knjižni nemščini).Ker je mesto na polotoku, je preko reke seveda množica mostov. Tale je včasih vodil do glavnega vhoda v mesto. V reki se najbolj junaški tudi kopajo.
Sprehod po ulicah središča je prijeten, saj so umaknili promet iz mesta.Mestni trg pred parlamentom (ga ni na sliki, ker ga obnavljajo, pa je oblečen v lepe zelene obleke :)) krasi vodomet, ki je v vročih dneh služil kot prijetna osvežitev za odrasle in otroke. Vodomet škropi kar iz tlaka v različnih časovnih intervalih, otroci pa se zabavajo v neskončnost.

V Bernu je sestra sedla na vlak in odšla domov, midva pa nazaj v Alpe. Cilj je bil Interlaken, izhodišče za dostop do samega osrčja Alp. Tvorijo ga gore Eiger, Moench in Jungfrau (Velikan, Menih in Devica).

V teh krajih se je začel turizem, kot ga poznamo danes. Že leta 1894 so pričeli z gradnjo zobate železnice, ki so jo načrtovali na vrh Jugfraua. Gradnja je trajala 16 let in leta 1912 so jo zaključili na sedlu Jungfraujoch med Moenchom in Jugfrauom.

Danes je to svetovna atrakcija, ki je skupaj s celo regijo uvrščena na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine. Vožnja iz Interlakna (540m) do Jungfraujocha (3454m nad morjem) traja dve uri in četrt, povratna karta pa stane 120 EUR. Ampak je vredno vsakega eura. Najprej gre seveda bolj po ravnem. V Lauterbrunnenu je potrebno prvič zamenjati vlak, tisti ki so namenjeni v Wengen pa morajo najkasneje tu pustiti svoj avto.

Ta vlak nas je preko neverjetnih vzponov pripeljal na 2060m, na Kleine Scheidegg, kjer je start slavnega smuka. Tu pa se še drugič presedš in začne se prva avantura. Do 2320m gre še “po zemlji”, nato pa železnica vstopi v severno steno Eigerja in ne izstopi več vse do vrha.
V podzemlju sta dve postaji, kjer vlak ustavi za pet minut. Ena je Eigerwand, Eigerjeva stena, kjer gledaš iz stene v doline pod seboj.
Druga pa je Eismeer, Ledeno morje, kjer pogled občuduje največji evropski dolinski ledenik Aletsch.
Na vrhu je pravo podzemeljsko mesto. Restavracije, trgovine, ledena votlina. Seveda pa je možen tudi izhod ven. Na eni strani preko severnega ostenja pogled omahne v globino proti Kleine Scheideggu, na drugi strani pa je ledenik Aletsch. Po njem je možen sprehod do koče Moench na višini 3650m. Na tej višini pa je vsak korak težji kot v dolini. Pot, za katero bi nižje doli porabil slabe pol urice, se je tukaj razvlekla na eno uro. Pa še lačna sva bila neprestano.
Nad postajo je znanstvena opazovalna postaja Sphinx, ki je nasajena na samo konico gore in z nje so vrtogalvi razgledi. Kakšna je narava tam gori, pa naj govorijo slike.

Na vrhu je največ Indijcev, Japoncev in Američanov. Vendar se večina zadržuje v notranjosti ali 50 m od vhodov. Evropejci pa se podamo tudi na kakšen pohod.

Sam Jugfraujoch je fenomenalen, vendar pa je tudi širše področje izjemno zanimivo za planinarjenje. Sem se bova še vrnila in ostala daljši čas. Možnosti za planinarjenje, gorsko kolesarjenje je ogromno. Za vzpone na vrhove ali prečenje ledenikov pa je obvezno najeti gorskega vodnika. Obstaja poletna karta za cel sistem gondol, avtobusov in zobatih železnic v regiji, ki stane 150EUR za šest dni. Ni pa vključen vlak na Jungfraujoch (samo zadnji del iz Kleine Scheidegga), za katerega moraš doplačati.

Čeprav je bilo tukaj izjemno lepo, sva morala naprej.

se nadaljuje…